Pisalo se je leto gospodovo v socializmu 1957, takrat sem od birmanskega botra za eno zajko dobil roj čebel, kateri pa na mojo žalost naslednje dve leti ni roji. Vendar če ti je čebelarjenje dano boš to tudi postal. Istega leta sem na vrtu postavil čebelnjak iz kolov sosedovega vinograda in namestil vanj dva stara panja tipa kunst (AŽ z nižjimi okviriji). V te panje so mi leta 1958 in 1959 čebele same prihajale in iz teh čebel se je razvilo moje čebelarstvo, ki je obsegalo največ 120 družin prve linije, 50 družin druge linije in do 100 družin tretje linije.

V svoji čebelarski karieri mi čebele niso nikoli množično umrle. Največ mi jih je umrlo leta 1964 in sicer 7 družin zaradi dolge zime in kostanjevega medu med zimovanjem: Čebele niso imele izleta od 20 oktobra do 19 marca.

V svoji čebelarski dobi sem tudi prodal preko 1500 družin. Cirka 150 družin sem v tej dobi podaril, ampak vsakemu največ dvakrat. Odkrito lahko trdim, da sem čebelar h kateremu so čebele same prišle in tudi ostale. Ko bom letno pridelal samo toliko medu po čebelji družini, kot moji kolegi v okolici, bom nehal čebelariti.

Vsi naši medovi so zaščiteni s temi trakci.

Prvi trakec: Zaščitna znamka za med slovenskih čebelarjev. V uporabi v devet desetih letih prejšnjega tisočletja.
Drugi trakec: Slovenski med kontrolirane kakovosti. V uporabi je bila od 2000 do 2009 leta. Kontrolor za ta med sem bil tudi sam.
Tretji trakec: Slovenski med z geografsko oznako. V uporabi od leta 2009 dalje, pri tej Zaščitni znamki pa je potrebno imeti vpeljan HACCP sistem za med.